Sramežljivost v psihologiji definiramo kot težnjo, ko se posamezniki v medosebnih interakcijah počutijo nelagodno in napeto ter so (zelo) zaskrbljeni. Ta nelagodnost in napetost se povečujeta v primerih, ko gre za neznane ljudi. Pri hudo sramežljivih ljudeh se pojavijo tudi fizični znaki, kot so zardevanje in potenje, razbijanje srca (občutek, da bo srce skočilo iz prsnega koša in da lahko njegovo razbijanje slišijo vsi prisotni) ali težave z želodcem, vse skupaj pa začinijo še negativne misli o samem sebi.

Sramežljivi ljudje se veliko časa ukvarjajo s tem, kako jih vidijo drugi. Globoko v sebi pa se vedno borijo z željo, da bi se pred interakcijami kar nekam skrili. Večina ljudi občutek sramežljivosti občuti občasno, pri sramežljivih ljudeh pa je ta občutek pogosto prisoten. Lahko je celo tako intenziven, da predstavlja neviden zid, kar povzroči številne nevšečnosti in težave v komunikaciji; marsikdo si lahko njihovo vedenje razloži kot nevzgojeno ali vzvišeno, kar pa je daleč od resnice.

Za zmanjševanje sramežljivosti je najbolj uspešna vedenjska terapija (s pozitivnimi sugestijami, ki jih ponuja hipnoza). Oseba se v procesu terapije sistematično nauči novih vedenj, ki ji pomagajo pri boljši samopodobi.

Seveda pa lahko vsak posameznik že sam naredi veliko, da se njegova sramežljivost zmanjša. Prvi korak – kot vedno pri vsaki spremembi – je zavedanje osebe, da ima določeno težavo. Na splošno se zgodi, da svoje težave v prvi fazi zanikamo in iščemo zunanje razloge, zakaj se nam nekaj dogaja. Nekateri so lahko celo tako ustvarjalni, da najdejo načine in strategije, da se težavi povsem izognejo. Poglejmo si primer neke gospe, ki jo je bilo strah javnega nastopanja. Zanjo je javno nastopanje predstavljalo že sestanek, kjer so se srečali vodje različnih oddelkov, zato da bi pregledali rezultate dela. Ta gospa je bila pri svojem delu zelo uspešna, njen oddelek je vedno dosegal (pogosto celo presegal) zastavljene cilje. Kadarkoli so imeli napovedan sestanek, je poskrbela, da je bila na službeni poti ali pa na dopustu. Iz objektivnega vidika je vedno imela dober in utemeljen razlog, da se je izognila sestankom in s tem situaciji, ki bi sprožila njeno težavo – sramežljivost, neprijetne občutke in tesnobo. Kratkoročno je njena strategija delovala, vendar pa svoje sramežljivosti ni odpravila. Šele s priznanjem, da težavo ima, je lahko začela s sistematično spremembo.

Če je sramežljivost zelo izražena, potem lahko govorimo o socialni fobiji. V tem primeru se osebam dogaja, da se občutki sramežljivosti razvijejo v panični napad. Gre za kratkoročno zelo izrazito negativno počutje – traja samo nekaj minut, čeprav se osebi zdi, da se je ustavil čas – kjer je tesnoba zelo izražena, osebo je strah, pogosto imate težave z dihanjem (ne pride do dovolj zraka) in pretiranim bitjem srca. Vse to privede do občutka, da je oseba popolnoma izgubila nadzor; ne samo nad seboj, temveč tudi nad situacijo samo. Nekateri panične napade opisujejo kot občutek, da bodo umrli. Ne glede na to, koliko je sramežljivost izražena, se jo da učinkovito zmanjšati in celo povsem ustaviti. Če je sramežljivost izražena do te mere, da lahko socialne interakcije sprožijo panični napad, potem je proces spremembe daljši. V teh primerih lahko psihiatri predpišejo tudi pomirjevala ali antidepresive. Ne glede na medikamentozno zdravljenje pa je dolgoročno edina uspešna strategija sprememba vedenja in prepričanj, kar privede do preobrata sramežljivosti. Namesto pretirane negativnosti je osebo potrebno naučiti zmerne pozitivnosti in tega, kako lahko sama vpliva na pozitivne izkušnje. Osebe, ki doživljajo panične napade, so vedno znova presenečene nad enostavnim (a ne lahkim) spoznanjem, da imajo pod nadzorom lahko samo eno stvar: sebe. Ko sramežljive osebe sprejmejo, da imajo sposobnost in možnost vpliva nase, lahko začnejo oblikovati pozitivnejše izkušnje. S tem pa posredno izboljšajo svojo samopodobo in okrepijo samozavest.

Frankie & Poppy OÜ, Sepapaja 6, 15551 Tallinn, Estonia